Zakaj Marksisti nasprotujejo individualnemu terorizmu?

Naši razredni sovražniki se že po navadi pritožujejo glede našega terorizma. Kaj s tem mislijo, je precej nejasno. Radi bi poimenovali vse dejavnosti proletariata proti interesom razrednega sovražnika, kot terorizem. Stavka je, v njihovem pogledu, osnovna metoda terorizma. Nevarnost stavke, organizacija stavkovne straže, ekonomski bojkot odirajočega šefa, moralni bojkot izdajalca iz naših vrst - vsemu temu in še marsičemu pravijo rerorizem. Če tako razumemo terorizem, kot kakršnokoli vzbujanje strahu, delanje škode sovražniku, potem je celoten razredni boj nič drugega kot terorizem. In edino vprasanje, ki ostaja je ali imajo buržujski politiki pravico izlivati svoje poplave moralne jeze o proletarskem terorizmu, ko je njihov državni aparat s svojimi zakoni, policijo in vojsko nič drugega kot aparat za kapitalistični teror.

Kakorkoli, treba je povedati, da kadar nam očitajo terorizem poskušajo - četudi ne vedno zavestno - dati besedi ožji in manj indirekten pomen. Naprimer poškodovanje strojev iz strani delavcev je terorozem v izrecnem pomenu besede. Uboj delodajalca, grožnja s požigom tovarne, ali smrtna grožnja njegovemu lastniku, poskus umora, z revolverjem v roki, proti vladnemu ministru - vse to so teroristična dejanja v polnem in pristnem pomenu besede. Kakorkoli, kdorkoli, ki ima pristno idejo internacionalalne Socialne Demokracije mora razumeti, da je Socialna Demokracija vedno nasprotovala takšnemu terorizmu in je z njim nezdružljiva.

Zakaj?

'Teroriziranje' z grožnjo stavke, ali dejansko vodenje stavke je nekaj, česar je zmožen le delavec. Socialna pomembnost stavke je odvisna prvič predvsem od velikosti podjetja ali veje industrije, na katero vpliva in drugič, stopnja organiziranosti, discipliniranosti in pripravljenosti na akcijo delavcev, ki sodelujejo pri stavki. To velja tako za politično, kot za ekonomsko. Še vedno je to metoda boja, ki prihaja direktno iz vloge produktivnosti proletariata v moderni družbi.

Podcenjuje vlogo množic

Za razvoj potrebuje kapitalistični sistem parlamentarno strukturo. Ampak zaradi tega ker ne more omejiti moderni proletariat v politični geto, mora prej kot slej dovoliti delavcem sodelovati v parlamentu. Na volitvah najde svoj izraz množični položaj proletariata in njegovega razvoja - količine, ki so določene s takoimenovano socialno vlogo, predvsem produktivno vlogo.

Kot v stavki, tako so tudi na volitvah metoda, cilj in rezultat boja vedno odvisni od socialne vloge in moči proletariata kot razreda. Samo delavci lahko vodijo stavko. Obrtniki, uničeni iz strani tovarn, kmetje, katerih voda je bila zastrupljena zaradi tovarn, ali lumpenproletarci iskajoč kraje, lahko uničijo stroje, požgejo tovarne, ali celo umorijo lastnika le-teh.

Samo zavesten in organiziran delavski razred lahko pošlje močno predstavitev v dvorane parlamenta braniti proletarske interese. Kakorkoli, da bi ubil pomembnega uradnika, ti ni treba imeti za sabo organiziranih množic. Načrt za eksploziv je dostopen vsakomur in brovning (pištola ameriškega porekla) se lahko dobi kjerkoli. V prvem primeru je socialni boj, katerega metode in sredstva izhajajo vedno iz narave prevladujočega socialnega reda, v drugem pa popolnoma mehanična reakcija, ki je identična vsepovsod - tako na Kitajskem, kot v Franciji - zelo udarno v svoji zunanji obliki (umori, eksplozije in tako naprej), ampak absolutno neškodljiva, kar zadeva socialni sistem.

Stavka ima, tudi v manjsi obliki, družbene posledice: krepenje delavske samozavesti, rast delavskih sindikatov in, v nekaterih primerih, tudi izboljšanje tehnologije produkcije. Uboj lastnika tovarne naredi posledice le na policijske vrste, ali pa spremembo lastnika, brez kakšnih družbenih pomembnosti. Če bo teroristični poskus, četudi 'uspesen', spravil vladajoci razred v zmešnjavo, je to odvisno od konkretnih politicnih okoliščin. V vsakem primer je lahko zmešnjava le kratkotrajna; kapitalistična drzava ni osnovana okoli državnih ministrov in ne more biti uničena z njimi. Razredi, katerim ta drzava služi, bodo vedno našli nove ljudi; mehanizem ostaja nedotaknjen in še naprej funkcionira. Ampak zmeda, ki se pojavi med vrstami delavskega razreda zaradi terorističnega poskusa bo veliko vecja. Če je dovolj, da se nekdo oboroži s pištolo, da bi dosegel cilj posameznika, zakaj potem ta napor razrednega boja? Če je malenkost smodnika in majhen kos smodnika dovolj, da sovražniku prestreliš vrat, kakšne so potem potrebe po razredni organizaciji? Če ima smisel strašiti ljudi na viskokih položajih z grožnjo eksplozije, kje je potreba po stranki? Zakaj so vsi ti sestanki, mnozicne agitacije in volitve, če lahko eden z lahkoto meri na ministrsko klop iz galerije parlamenta?

V naših očeh je individualni terorizem nedopustljiv prav zaradi tega, ker v svoji podzavesti podcenjuje vlogo množic, sprijazni jih z njihovo nemočjo, obrne njihove oči in upa, da bo enkrat prišel veliki masčevalec in osvoboditelj in uspesno dokončal njegovo nalogo. Anarhistični preroki 'propagande akcije' lahko dokazujejo vse kar hocejo o dviganju in stimulaciji vpliva teroristicnih dejanj na mnozice. Teoretično premišljevanje in politicne izkušnje nam dajo drugačno sliko. Bolj kot so teroristična dejanja 'uspešna', večji je njihov vpliv, bolj zmanjsajo interese množic za samo organizacijo in samo izobrazbo. Ampak dim zmede se poleže, panika izgine, prikaže se naslednik umorjenega ministra, življenje gre spet na staro rutino, kolo kapitalisticnega izkoriscevanja se obrača tako kot prej; samo policijska represija se spremeni v še bols divjaško in nesramno. In kot rezultat, namesto podžigajocih upov in nenaravno dvignjene navdušenosti, prideta razočaranje in brezbrižnost.

Napori reakcije, da bi končala stavke in masovna delavska gibanja v osnovi, so se vedno in kjerkoli končala v neuspehu reakcionarjev. Kapitalistična družba potrebuje aktiven, mobilen in inteligenten proletariat; zato ne more zavezati roke in noge proletariata za zelo dolgo. Na drugi strani je anarhistična 'propaganda akcije' vedno pokazala, da je država dosti bolj bogata s sredstvi fizikalnega uničenja in mehanične represije, kot teroristične skupine.

Če je temu tako, kje je potem revolucija? Je nemogoca v takšnih okoliščinah? Sploh ne. Za revolucijo niso pomembna nakopičena mehanična sredstva. Revolucija se lahko dvigne le z zaostrenjem razrednega boja in lahko najde zagotovilo za zmago samo v družbenih funkcijah proletariata. Masovna politična stavka, oboroženi upor, osvojitev državne moci - vse to je določeno s stopnjo, do katere se je produkcija razvila, formacija razrednih sil, proletarska družbena teža, in končno, družbena sestava vojske, ker so oborožene sile tiste, ki odločajo o državni moči v času revolucije.

Socialna demokracija je dovolj realistična, da se ne poskuša upirati revoluciji, ki se oblikuje iz obstojecih zgodovinskih okoliščin; nasprotno; hoce srečati revolucijo z odprtimi ocmi. Ampak - nasprotno od anarhistov in v boju proti njim - socialna demokracija zavrača vse metode in sredstva, ki imajo cilj umetno vsiliti razvoj druzbe in nadomestiti kemijske priprave z nezadostno revolucionarno močjo proletariata.

Preden se terorizem dvigne na stopnjo političnega boja, se pokaze v obliki individualnih maščevalnih dejanj. Tako je bilo tudi v Rusiji, klasični državi terorizma. Kaznovanje politicnih zapornikov je prisililo Vero Zasulić, da je izrazila običajen izraz obcutkov užaljenosti pri poskusu atentata na generala Trepova. Njen primer so oponasali v krogih revolucinarne inteligencije, ki ni imela kakršnekoli masovne podpore. Kar se je zacelo kot nepremisljeno dejanje mascevanja, se je sprevrglo v celoten sistem v letu 1879-81. Izbruhi anarhisticnih atentatov v Zahodni Evropi in Severni Ameriki vedno pridejo po krutosti vlade - streljanje stavkajocih, atentat na politične nasprotnike vlade. Najbolj pomemben psiholoski vir terorizma je vedno občutek mascevanja v iskanju izhoda.

Nobene potrebe ni, da bi poudarjati, da socialna demokracija nima nič skupnega s temi kupljenimi in placanimi moralisti, ki v odgovor terorističnemu dejanju delajo svečane izjave o 'absolutni vrednosti' clovekovega življenja. To so isti ljudje, ki so v drugih primerih pripravljeni, v imenu absolutnih vrednostih - na primer, nacionalni ponos ali kraljev ugled - poriniti miljone ljudi v pekel vojne. Danes je nacionalni heroj minister, ki daje sveto pravico privatni lastnini; jutri, ko bo obupana roka nezaposlenih delavcev zgrabila orozje ali uporabila pesti, bodo pa zaceli z vsemi raznimi neumnostmi o nedopustljivosti nasilja v kakrsnikoli obliki. Karkoli lahko evnuh in farizej povesta o maralnosti, ima občutek maščevanja svoje pravice. Delavskemu razredu daje največje moralne zasluge, da ne gleda s pusto brezbrižnostjo na to kar se dogaja v tem najboljsem od vseh mogocih svetov. Naloga socialne demokracije ni poga siti proletarske neizpolnjene občutke sovraštva, ampak ravno nasprotno, treba jih je zvišati znova in znova, jih poglobiti in jih usmeriti proti resničnim vzrokom vseh nepravic in človeških nizkotnosti.

Če nasprotujemo terorističnim dejanjem, je to samo zaradi tega, ker nas individualno maščevanje ne zadovolji. Račun, ki ga moramo poračunati s kapitalisticnim sistemom je prevelik, da bi bil predstavljen nekomu, ki mu pravijo minister. Naučiti se opaziti celoten kriminal proti cloveštvu, celotno poniževanje kateremu sta cloveško telo in um izpostavljena, povezane posledice in izraze trenutnega socialnega sistema, da bi usmerili vso naso energijo v kolektivni boj proti temu sistemu - to je smer v kateri lahko goreče poželenje za maščevanje najde najvisje moralno zadovoljstvo.

Bankrot Individualnega Terorizma

1909

Celoten mesec je bila pozornost vseh, ki so znali brati in misliti nasplosno v Rusiji in drugod po svetu usmerjena v Azefa. Njegov 'primer' je znan vsem iz legalnih časopisov in iz poročil debat v Dumi o podani zahtevi Duminih delegatov za poziv interpelacije o Azefu. Sedaj je imel Azef čas, da je poniknil v ozadje. Njegovo ime se pojavlja manj in manj v časopisih. Kakorkoli, preden za vedno pustimo Azefa na smetišču zgodovine mislimo, da je nujno povzeti glavne politične nauke - ne kar se tice spletk Azefa in njemu podobnih samo po sebi, ampak kar se tice terorizma kot celote in obnašanje glavnih političnih strank do terorizma v državi.

Individualni teror, kot metoda za politicno revolucijo, je naš ruski 'nacionalni' prispevek. Seveda je ubijanje tiranov staro skoraj tako dolgo, kot tiranstvo samo; in pesniki vseh stoletij so spisali več kot pet himn v čast osvobodilemu bodalu. Ampak sistematični teror, ki ima svoj cilj ubiti kraljevega namestnika za kraljevim namestnikom, ministra za ministrom, monarha za monarhom - 'Saško za Saško' (pomanjševalnica, ki se nanasa na dva carja, Aleksandra I in III), kot je član Narodne Volje [Narodnaya Volya] v letu 1880 znano izoblikoval program za teror - takšen teror, ki se prilagaja na absolutistično birokratično hierarhijo in ustvarja svojo revolucionarno birokracijo, je produkt edinstvenih ustvarjalnih moči ruske inteligencije.

Za to morajo seveda nekje obstajati globoko zasidrani razlogi - in mi bi jih morali iskati najprej v naravi ruske autokracije in šele na drugem mestu, v naravi ruske inteligencije. Preden lahko sama ideja o uničenju absolutizma z mehaničnimi sredstvi, kot uničenje le zunanje sile nasilja, dobi določeno popularnost, more biti državni aparat viden le kot zunanji organ za nasilje in omejevanje, ki nima nobenih korenin v socialni organizaciji sami. In to je točno tako kot se je ruska autokracija pojavila pred očmi revolucionarne inteligencije.

Zgodovinska osnova za ruski terorizem

Ta iluzija je imela svojo zgodovinsko zasnovo. Carstvo se je izoblikovalo zaradi kulturno bolj naprednih zahodnih drzav. Da bi se obdržala v konkurenci, je morala pobiti popularne skupine in s tem je tudi odrezala ekonomsko zasnovo izpod nog tudi najbolj priviligiranih razredov. In ti razredi se niso mogli dvigniti do visokih političnih stopenj, kot so podobne skupine dosegle na zahodu.

Temu je bilo v 19. stoletju dodan še mocan pritisk Evropske izmenjave delnic. Večje kot so bile vsote, ki si jih je carstvo sposojalo, manj je bil carizem odvisen od ekonomskih odnosov v državi. Z Evropskimi sredstvi se je carstvo oborozilo z Evropsko vojasko tehnologijo in je tako zrasla v "neodvisno" (seveda, v relativnem pomenu) organizacijo, ki se je dvignila nad vsemi razredi v druzbi. Takšna situacija bi lahko seveda izoblikovala idejo o uničenju takšne tuje druzbene superstrukture v zrak.

Intelektualci so se izoblikovali pod direktnim in nenadnim pritiskom zahoda. Kot njihov sovražnik, država, so hiteli v odspredje deželne stopnje ekonomskega razvijanja. Država tehnološko, intelektualci pa ideolosko. Medtem, ko so si stare buržoazne družbe v Evropi izoblikovale revolucionarne ideje vzporedno z razvojem osnovnih revolucionarnih sil, so ruski intelektualci dostopali do že pripravljenih kulturnih in političnih idej zahoda in so revolucionalizirali njihovo mišljenje preden je ekonomski razvoj v drzavi izoblikoval resne revolucionarne razrede, od katerih bi lahko dobili podporo.

Zgodovinsko zastarelo

Pod takšnimi pogoji ni intelektualcem ostalo nič drugega, kot da širijo svoje revolucionarno navdušenje s silo nitroglicerina. Tako je nastal klasični terorizem Narodne Volje. Teror Socialnih Revolucionarjev je bil večinoma rezultat enakih zgodovinskih dejavnikov: "samostojen" despotizem ruske drzave, na eni strani, in "samostojnih" ruskih revolucionarjev, na drugi. Ampak dva desetletja nista minila brez poledic in pojavljajo se že teroristi drugega vala in so kot nasledniki označeni z oznacbo "zgodovinsko zastarelo".

Obdobje kapitalisticne "Sturm und Drang" (nevihte in potrebe) je v 1880-ih in 1890-ih prineslo in utrdilo ogromen industrijski proletariat in naredilo nasilen pohod v ekonomsko izolacijo dežele in jo povezalo tesneje s tovarno in mestom. Za Narodno Voljo res ni bilo nikakršnega revolucionarnega razreda. Socialni Revolucionarji enostavno niso hoteli videti revolucionarnega proletariata, vsaj niso hoteli upostevati njegovega polnega zgodovinskega pomena.

Seveda lahko nekdo zbere navedke iz Socialno Revolucionarne literature in trdi, da ne podpirajo terorizem brez masovnega boja ampak terorizem z njim. Ampak ti navedki potrdijo samo to, da je boj ideologov terorizma namerjen proti Marksistom - teoretikom masovnega boja. Ampak to ne spremeni pomembnosti. V osnovi potrebuje teroristično delo tako zbranost za "veliki trenutek", precenitev pomembnosti individualnega heroizma, in koncno, takšno "magicno" konspiracijo, da popolnoma izkljucuje agitacijo in organizirano delo med množicami, če ga ne izključuje logično, potem ga pa psihološko.

Za teroriste obstajata v politiki samo dva osrednja pogleda: vlada in Borbena Organizacija. "Vlada se je pripravljena začasno sprijazniti z obstojem vseh ostalih tokov," to je napisal Gershuni (ustanovitelj Borbene Organizacije Socialnih Revolucionarjev) svojim tovarišem, ko se je soočil s smrtno kaznijo, "ampak se je odločila usmeriti vse svoje sile v uničenje Socialno Revolucionarne partije [stranke]."

"Jaz odkrito trdno upam," je rekel Kalayev (še en SR [Social Revolucionarni] terorist) pisujoč v podobnem trenutku, "da bo naša organizacija, na čelu z Borbeno Organizacijo, odpravila autokracijo."

Vse kar je zunaj sestave terorista je samo priprava na boj, v najboljsem primeru priprava pomožnih sredstev. V oslepujočem blisku eksplodiranih bomb, se obris političnih strank in dveh ločenih vrst razrednega boja izgubi brez sledi. Medtem pa slišimo glas največjega romantika vseh romantikov in najboljšega praktika novega terorizma, Gershunija, ki narekuje svojim tovarišem da se naj " izogibajo ne samo locitvi od svojih tovarišev, ampak tudi locitvi od opozicijskih strank nasplosno."

Logika terorizma

"Ne namesto množic, ampak z njimi." Kakorkoli, terorizem je prevec "absolutna" oblika boja, da bi bila soglasna z omejeno in drugovrstno vlogo stranke. Začenjajoc v odsotnosti revolucionarnega razreda, kasneje prerojen zaradi pomanjkanja zaupanja v revolucionarne mnozice, se lahko terorizem obdrži samo z zrorabljanjem nemoči neorganiziranih množic, s pomanjševanjem njihovih dosežkov in s pretiravanjem njihovih porazov.

"Mislijo da je nemogoce, zaradi osnove moderne oborožitve, da bi mnozice uporabile vile in palice, ta pradavna orožja ljudi, za uničinje Bastilje modernega casa," je rekel odvetnik Zhdanov o teroristih med sojenjem Kalyaevu.

"Po devetem januarju (pokol 'Krvave nedelje', ki je oznacevala zacetek revolucije v letu 1905) so videli zelo dobro kaj je vsebovala in so z revolverjem in bombo odgovorili brzostrelki in puški."

Revolverji posameznih herojev namesto vil in palic ljudstva, bombe namesto barikad, to je prava formula terorizma.

Ne glede na to v kakšno postransko vlogo je teror postavljen iz strani "umetnih" strankarskih teoretikov, v bistvu vedno pride v poseben prostor časti. In Borbena Organizacija, katero uradna strankarska hierarhija postavlja pod centralni komite, se neizogibno pokaže, da je v bistvu nad njo, nad stranko in vsega njenega dela - dokler je kruta usoda ne postavi pred policijsko ustanovo. In to je ravno zaradi česar pomeni propad Bojne Organizacije, kot rezultat policijske konspiracije, tudi politični propad stranke kot take.