Manifest o imperialisticni vojni v Iraku

Je lahko ta vojna opravicena?

Vojna, ki jo pripravljajo ZDA je vsiljivo dejanje agresije proti iraškemu ljudstvu. V sebi nima niti atoma progresivne vsebine. Vsi argumenti, ki so uporabljeni za opravicevanje te vojne so že v svojem bistvu popolnoma neutemeljeni. Pošiljanje vojaških inšpektorjev je bila le pretveza za zapeljevanje svetovnega javnega mnenja, medtem, ko so Americani nadaljevali s svojo vojaško reklamo v Zalivu. To nima nobene povezave z orožjem za množicno unicenje. Ni važno kaj bo iraško ljudstvo storilo, v vsakem primeru bo bombardirano in napadeno.

Farsa “inšpekcije” se je pokazala v pravi luci. Niti košcek verodostojnih dokazov ni bilo najdenih. Zadnja ekipa inšpektorjev OZN je zatrdila, da je unicila 95 procentov orožja za množicno unicenje v posesti Iraka. Zelo malo orožja bi bilo lahko pušcenega. V vsakem primeru je pa po vec kot desetletju sankcij vojaški potencial iraške vojske zelo zmanjšan. Nikakor ne more biti velika nevarnost ZDA, ki poseduje velike zaloge orožij za množicno unicenje.

Izcrpni nacrti za invazijo in okupacijo Iraka so bili pripravljeni že pred božicem, to pomeni, preden sta Blix in njegova drhal sploh zacela svoje delo. Torej je absolutno jasno, da vprašanje o orožju za množicno unicevanje nima nobene zveze z Ameriško agresijo proti Iraku. Bistveno vprašanje je vedno bilo zamenjanje režima - to pomeni odstavitev Saddama Husseina in njegova nadomestitev z nekom, ki bo ameriška lutka.

Blix in njegova ekipa, medtem ko se pretvarjajo, da so nepristranski, imajo vlogo provokaterjev. Iracane konstantno provocirajo v upanju, da se bodo odzvali z nasiljem. To bo takoj uporabljeno kot izgovor za zacetek vojne. Bagdad jih je obtožil vohunjenja, kar je najbrž tudi res. Njihov namen ni prepreciti vojne, ampak najti izgovor zanjo.

Poskušati prikazati, da je napad na Irak del “vojne na terorizem” je prav tako jalov. Ni prakticno niti drobtinice dokazov za povezovanje Iraka z Al-Qaido. Poskusi CIA-e vzpostaviti povezavo z Irakom in Al-Qaido mejijo na absurdnost. Celica Al-Qaide, ki pravijo, da so jo odkrili ni niti na ozemlju, ki ga kontrolira bagdaška vlada. To ni presenetljivo, kajti režim v Bagdadu ni bil nikoli prijazen do fundamentalistov.

Leto in pol bi moralo biti dovolj casa za najdbo dokazov o udeležbi Iraka pri dogodkih 11. Septembra. Ampak nobenih podobnih dokazov ni bilo najdenih. Niti eden iraški državljan ni bil med teroristi, ki so ugrabili letala, ki so napadla WTC, vendar kar nekaj saudicev. Vendar nameravajo bombardirati Bagdag in ne Rijadh.

Argument o “demokraciji”

Argument, da namerava ta vojna vzpostaviti demokracijo v Iraku je tudi popolnoma neutemeljen. Ideja, da bo imperializem ZDA prinesel demokracijo iraškim ljudem bi bil smešen, ce posledice ne bi bile tako pomembne. Cilj G. W. Busha in njegove družbe ni vzpostavitev resnicno demokraticnega režima v Bagdadu, ampak namestitev satelitske države - kot so to storili v Afganistanu - ki bi bila odvisna od Washingtona in bi tako ubogala njegovo voljo. Napadi, ki prihajajo iz strani G. W. Busha na iraško diktaturo so najvulgarnejša hinavšcina.

Bush in Blair tocita krokodilje solze zaradi pomanjkanja demokracije v Iraku, vendar ocitno ne opazita pomanjkanje demokracije v Saudovi Arabiji, enega njihovih kljucnih zaveznikov v regiji, kjer so volitve in svoboda govora neznana stvar, ženskam ni niti dovoljeno voziti avtomobilov, kamenjane so do smrti in odrežejo jim ude zaradi nezvestobe. Kaj pa naslednji glavni ameriški zaveznik, Turcija?

Turški buržoazni režim ima grozno zgodovino kršenja cloveških pravic. Režim je ubil, mucil in zaprl vec tisoc sindikalistov, poklal zapornike v njihovih celicah in se je desetletja vojskoval proti Kurdom. Vendar se sedaj vseeno pripravlja za sodelovanje skupaj z Ameriko in Britanijo v kampanji za demokracijo in - pravice Kurdov! Ta mala podrobnost je sama mocan dokaz za moralni propad in ogabno hinavšcino celotne odprave.

Argument, da je Saddam Hussein pokvarjen diktator bi imel vecjo težo, ce ne bi bilo dejstvo, da sta bila Amerika in Britanija s tem vedno seznanjena in sta še naprej podpirala, financirala in oboroževala Saddama Husseina tudi, ko so vedeli, da napada Kurde s kemicnim orožjem. V bistvu velika vecina njegovega orožja prihaja iz ZDA in Britanije, vkljucno z rezervami smrtonosnega antraksa.

Nacionalno vprašanje

Interesi iraških ljudi gotovo ne vstopijo v te enacbe. Imperialisti niso nikjer prijatelji ljudi. Vendar vseeno vcasih uporabijo nacionalno težnjo ljudi, kot so Kurdi in iraški Šiti, za svoje namere, ampak ti ljudje ne bi nikoli smeli popolnoma zaupati dobrim nameram imperialistom, ki so popolnoma indiferentni do njihovih trpljenj ali interesov.

Ne pozabimo, da sta Amerika in Britanija ostala tiho, ko je Irak napadel kurdske civiliste s kemicnim orožjem v 80-ih, ceprav je bilo to dobro dokumentirano v casopisju v svojem casu. Donosni vojaški posli s Saddamom Husseinom so prišli na prvo mesto in niso pokazali niti osnovnega interesa v mucnem položaju kurdov v tistem casu.

V letu 1983 je sedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld obiskal Saddama v Bagdadu, ko je le-ta sprožil plinske napade na iranske vojake. Ampak dokler je Saddma pobijal Irance, je bil zvest zaveznik. Amerika in Britanija sta dala Saddamu Husseinu kredit za nakup orožja, poleg najrazlicnejše vojaške pomoci. Na enak nacin je Amerika podpirala in financirala Bin Ladna in Talibane - vse dokler so pobijali Ruse. Ameriški imperialisti so neposredno odgovorni za nastanek teh blaznih ljudi, ki jih sedaj oznacujejo kot teroriste in Os Zla.

Leto pred Zalivsko vojno je Amerika Husseinu poslala helikopterske motorje, 21 serij antraksa in na stotine ton smrtonosnega živcnega plina sarin. Priskrbeli so informacije iz njihovih Saudskih AWAX baz. Amerika in Britanija se ne moreta braniti z ignoranco. Vedeli sta za vsa kriminalna dejanja diktature. Tik preden je unicil Kurde pri Halabji v letu 1988 je London poslal ministra v Bagdad na pogovore o trgovini. Potem, ko je v plinskem napadu ubil 5,000 Kurdov, mu je Britanija dala dodatnih £340 milijonov v kreditu za trgovske posle in Amerika mu je dala dodatno milijardo dolarjev.

Zadnji december je vlada ZDA zaplenila 12,000 strani dolg dokument, ki ga je poslala iraška vlada o svojem vojaškem programu. Izgovor je bil, da so bili to “obcutljivi podatki”, ki so potrebovali “malce urejanja”. “Urejanje” je šlo tako dalec, da je le cetrtina originalnega dokumenta na voljo nestalnim clanicam Varnostnega sveta OZN. Pravi razlog je bil ta, da so morali prikriti dejstvo, da ni nic manj kot 150 družb (ameriških, britanskih in ostalih) dobavljalo Iraku svoje nuklearne, kemicne in projektilne tehnologije, pogostokrat v nezakonitih poslih, kot naprimer škandal “super-gun” v Britaniji. Poskušajo prikriti sledi, ki bi pojasnile sokrivdo z režimom Saddama Husseina in njegovega orožnega programa dolgorocno.

Tako so vsi protesti o kriminalnih dejanjih iraške diktature najbolj cinicne hinavšcine. Nacrtovana invazija nima popolnoma nic opraviti z demokracijo in humanitarizmom. To je le brezobzirna vaja v politiki velikih moci. V bistvu so bili Britanski imperialisti tisti, ki so prvic sprožili surovo politiko bombardiranja kurdskih vasi v letu 1920, v letu 1919 je Winston Churchill (takrat še vojni minister) zagovarjal uporabo iperita cemur je pravil “necivilizirana plemena” (kurdski civilisti). To je bilo prvo sistematsko bombardiranje civilistov v zgodovini.

V letu 1991, po iraškem porazu, je bilo šitsko prebivalstvo v južnem Iraku ohrabreno za boj proti centralni oblasti. Ampak pod pritiski Saudove Arabije, ki se je bala porasta šitskega (in iranskega) vpliva v Iraku, je Amerika stopila stran in dovolila silam Saddama Husseina, da pokoljejo Šite. Kako se lahko sploh kdo prepira o tem, da imperialiste kaj briga o usodi nacionalnih manjšin v Iraku?

Ameriško vodena vojna podjarmljenja ne bo pomagala zatiranim nacionalnostim te države. Izkorišcene in uporabljene bodo za poraz iraških sil na tleh in tako omilile število žrtev na ameriški strani (tako upajo..). Ampak naslednji dan se bodo znašle še enkrat zapušcene in izdane.

Bodimo jasni o tej stvari: izdajalsko dejanje je predstavljati to vojno kot sredstvo za samo dolocanje Kurdov. Turcija, glavni zaveznik ZDA v tej regiji, ne bi tega nikoli dovolila. Turška buržoazija se ne namerava pridružiti tej vojni zavoljo demokracije in gotovo ne zavoljo Kurdov! Svoje poglede ima usmerjene na naftna polja Kirkuka in Mosula, ki jih Kurdi prav tako zahtevajo. Ankara je dala jasno vedeti, da bo v primeru, ce bodo Kurdi poskušali zasesti naftna polja, turška vojska Kurde napadla in jih pobila, medtem, ko bo Amerika opazovala.

Branimo pravico kurdskega ljudstva do svoje domovine, ampak hkrati povemo, da je to mogoce le skozi revolucionarnim strmoglavljenjem reakcionarnega režima v Bagdadu, Teheranu in Ankari. Na kapitalisticni bazi ne more biti nobene prave rešitve za kurdski problem. Kurdi se morajo združiti z delavskimi ljudmi Turcije, Iraka in Irana v borbi za delavsko in kmecko oblast. Na osnovi socialisticne federacije bi bilo možno doseci avtonomno socialisticno republiko s popolnimi demokraticnimi in nacionalnimi pravicami - tudi pravico locitve, ce bi jim tako ustrezalo.

Tisti, ki pravijo, da je edini nacin za dosego nacionalne samoopredelitve podpiranje imperializma proti Bagdadu, so ljudje, ki zavajajo. To je kriminalna in reakcionarna polika, ki bo spet privedla Kurde in Šite v slepo ulico. Na takšni osnovi ni nobene rešitve za Kurde in Šite in ostale ljudi v tej regiji.

Vojna brez žrtev?

Ker se ZDA in Britanija srecujeta z nepricakovanim in odlocnim nasprotovanjem doma, poskušata prepricati ljudi, da bo to le majhen “kirurška udarec” naperjen izkljucno na vojaške cilje. Civilisti ne bodo trpeli in bodo pridrveli na ulice pozdraviti svoje tuje “osvoboditelje” s solzami v oceh in šopki cvetja v rokah. Kakorkoli, kot vedno, razlika med uradno propagando in realnostjo je ogromna.

Ceprav ni bilo objavljeno v casopisju, ameriška in britanska letala bombardirajo Irak že vec kot deset let. Samo v zadnjem letu je Britanija porabila 4 milijone funtov na teden za te kriminalne dejavnosti. V enakem obdobju je preko milijon iraških otrok umrlo zaradi krutih sankcij, ki so pohabile ekonomijo in porinile vcasih uspešno državo v pogoje revšcine in obupa. Sedaj, ker še nista zadovoljna s tem, se Bush in Blair pripravljata na nov in krvav silovit napad.

Americani so seveda zaskrbljeni z zmanjševanjem izgub: to pomeni, ameriških izgub. Zato bodo poskušali najprej, kot vedno, z unicujoco kampanjo bombardiranja s katero nameravajo “razrahljati” iraško proti zracno obrambo, komunikacije in glavni štab, pred pošiljanjem ameriških in zavezniških sil za vzpostavitev oporišc znotraj Iraka, kot del kampanje, ki bo, nacrtovalci v ZDA upajo, “izolirala” vodstvo znotraj obkoljenega obmocja, ki se bo hitro zoževal. Nacrt vsebuje 4 divizije ZDA, plus eno Britansko oklepno divizijo. Nacrtovalci nacrtujejo dva napadalna datuma, enega v zgodnjem januarju, enega pa v poznem februarju. Britanska sila bo vsebovala Sedmo oklepno brigado - Pušcavske podgane - in do 200 tankov tipa Challenger, kot tudi elemente SAS-a.

Resnicna stopnja civilnih žrtev bo veliko vecja od tistega, kar se predlaga. Samo v prvih 48 urah, glede na luknjasto porocilo iz Pentagona, bo na irak padlo 800 križarskih izstrelkov. To pomeni vec kot dvakrat vec kot je znašalo celotno število izstrelkov izstreljenih v celotni 40-dnevni kampanji v letu 1991. Vso govoricenje o pametnih bombah je le orodje za prepricevanje javnega mnenja, da skoraj ne bo civilnih žrtev. To je neumnost. Sedaj je skupno spoznanje, da je bila propaganda o “pametnih bombah” v Jugoslaviji oblikovana za zavajanje javnega mnenja.

Pravi cilj napadalcev je razkril pentagonški govorec, ki je rekel, da nameravajo raztrešciti Irak “fizicno, custveno in psihicno.” Vojaški strateg Harlan Ullman je pojasnil: “ V Bagdadu ne bo varnega mesta. Skrajna meja tega ni bila nikoli poprej pricakovana (…) Imate podoben istocasen efekt, za razliko, da kot jedrsko orožje nad Hirošimo ne traja dneve ali tedne, ampak minute.” In G. Bush pravi, da je pripravljen uporabiti jedrsko orožje v Iraku “po potrebi”. To je grd in surov obraz skrit za prijazno masko “humanitarske demokracije.”

Cena cloveških življenj bo najverjetneje strašna. Zaupno porocilo zdravstvene organizacije ZN, ki ga je navedel John Pilger v The Daily Mirror (January 29, 2003) ocenjuje, da bi lahko “ nic manj kot 500,000 ljudi potrebovalo zdravstveno oskrbo kot rezultat direktnih in indirektnih poškodb.” Povrhu tega bo kolicina smrti in trpljenja vecja od števila tistih, ki bodo direktno ubiti pri bombardiranju.

Po zadnji Zalivski vojni so Amerika in njeni zavezniki pustili za sabo med okoli 300 in 800 tonami osiromašenega urana-238 v proti tankovskih granatah in ostalih eksplozivnih sredstev na bojišcih v Iraku. Posledice tega so bile za iraško populacijo grozovite. Osiromašen uran povzroca krvnega, kostnega, ledvicnega raka in izpuhti v oblake majcenih radioaktivnih delcev, ki se jih da vdihniti v pljuca. To je prakticno nemogoce prepreciti in zato bodo prostrani deli Iraka kontaminirani z radioaktivnostjo.

Pediatri v Basri so porocali, da se je stopnja raka in levkemije pri otrocih povecala za 1200 procentov od prejšnje vojne. Število popacenih rojstev se je za dvakrat povecalo v predelih, kjer je bil uporabljen osiromašen uran. Otroci so rojeni brez oci ali brez možgan. O takšnih stvareh se prakticno ni slišalo pred letom 1991. Zaradi strašanskih sankcij, ki so bile naložene Iraku po tej vojni, iraški zdravniki ne morejo dobiti priprave proti radioaktivnosti, antibiotike, kemoterapevtska zdravila in ostalo opremo, ki je potrebna za zdravljenje takih otrok.

Takšni efekti so bili dobro poznani poznavalcem v ZDA, ker so jih preucili pred zadnjo vojno. To nam pove vse kar moramo vedeti o humanitarnih custvih voditeljev naših zahodnih civilizacij. Sedaj nacrtujejo zadati nove strahote ljudem v tako nesrecni državi.

V nedavnih mesecih je zabeleženo povecanje bombardiranja iraških tarc - s povecanjem misij v severnem in južnem delu prepovedanega letenja za 40 procentov. To je že razrahljalo proti zracno in proti ladjevno podporo, poleg tega tudi poveljne postojanke do stopnje, kjer bi pehota že lahko prišla globoko v Irak. Nekaj casa nazaj smo že pojasnili, da nedavno bombardiranje iraških ciljev predstavlja prve strele v vojni proti Iraku. Sedaj je to potrjeno. Ves prazen hrup okoli OZN je bil le dimna zavesa za katero je Washington pritiskal s svojimi vojaškimi pripravami na invazijo. V bistvu se je vojna že zacela.

Gangsterske metode

V obdobju degeneracije Rimske države je bila oblast v rokah pokvarjenih in divjih imperatorjev, ki so se obnašali kot navadni banditi. Današnji vodilni politicni predstavniki ameriškega vladajocega razreda so nic drugega kot krdelo razbojnikov, goljufov in korporacijskih kradljivcev, ki so prinesli svojo vrsto moral iz sveta posla: morale džungle, ki smo jih lahko videli na primeru Enrona, jih lahko sedaj vidimo uporabljene na primeru prostranega prostora svetovne politike.

Ti ljudje so ignorantski povzpetniki, ozkosrcni in nezreli, prav tako kot je razred iz katerega prihajajo. Primanjkuje jim finese starih patricijev - Roosevelt-ov in Kennedy-ev. V preteklosti so slednji opravljali enako delo z vecjo spretnostjo. Železna pest je bila ponavadi skrita v žametni rokavici diplomacije. Sedaj je železna pest zalucana v obraz ljudi. Prava narava imperializma je sedaj lepo demonstrirana vsem tistim, ki lahko gledajo z ocmi in mislijo z možgani. Današnji voditelji so bogataši, katerih politicna vidljivost ne preseže njihovih bancnih racunov in katerih razumevanje svetovne politike ne gre dlje kot kruta uporaba nasilja. Vec kot eden od njih bi moral biti v zaporu zaradi prestopkov v korporacijskem svetu. Namesto tega stojijo na povelju najmocnejše države na Zemlji. Takšen je spektakel, ki nam ga predstavlja svetovna politika v prvem desetletju 21. stoletja.

Upravljanje, ki ga opravlja mafijska klika v Beli hiši, je zelo podobno tistemu srednjeveških roparskih baronov (pravih zgodovinskih ocetov sodobne mafije), ampak medtem, ko so bili stari roparski baroni nekako omejeni na primitivno naravo njihovih orožij in na omejeno kolicino le-teh, so moderni condottieri oboroženi z najmocnejšim arzenalom orožja za množicno unicevanje kar ga pozna zgodovina cloveštva. Orodja njihove trgovine je cinicna politicna moc, podprta z bojnimi ladjami diplomacije. Raztrgajo sporazume brez, da bi pomežiknili s svojimi vekami. Napovedo vojno državi brez kakršnegakoli razloga in se odpravijo v posteljo, kjer imajo miren spanec brez kakršnihkoli nemirne vesti. To so ljudje, ki sedaj držijo v rokah usodo sveta.

Ni nakljucje, da so vsi v vodilni kliki v Washingtonu naftni možje - in ženske. G. W. Bush je, poleg tega, da je sin naftnega magnata G. Bush starejšega, ustanovitelj naftne družbe Arbusto. Prav tako je bivši delnicar v prav tako naftni družbi Spectrum 7 energy in bivši direktor naftne družbe Harken Oil and Gas.

Njegov podpredsednik Dick Cheney je bivši vodilni Halliburton Industries in je vkljucen v Unocal, Exxon, Shell in Chevron - resnicen telefonski imenik velikih naftnih družb. In ne pozabimo na Condoleeza-o Rice. Ona je bivši direktor naftnih družb Chevron Oil in Caspian Oil. Poleg tega je tako osebno vkljucena v naftno industrijo, da je po njej imenovan naftni tanker. Ta kratka povezava z velikimi naftnimi družbami nedvomno igra zelo pomembno vlogo pri njihovih kalkulacijah.

Imperialisticni banditi so le iskali za izgovor za napad. Pogodbeniki in naftne družbe se že pripravljajo za vsesplošno plenjenje Iraka. Ce so pripravljeni dati vec casa in se igrati igrice v OZN, je to samo zato, ker potrebujejo malce vec casa za postavitev vojakov na svoja mesta. Seveda je vsak vladajoci razred v zgodovini primoran imeti ideologijo za opravicevanje svojih dejanj. Proti koncu srednjega veka so dejanja brezvestnih vladarjev, ki so uporabili vsako metodo, da so zavzeli oblast in jo obdržali - atentat s strupom in bodalom, spletka, nacrtovanje in laži - našla dobro opravicevanje v delih Macchiavelli-a. Ceprav jim primanjkuje globokoumnosti, je vojska pisunov, pletkarskih zdravnikov in propagandistov, najetih prostitutk vladajoce klike v Washingtonu in Londonu, trdno delala pri iznajdbi tisoc in enega razloga vsaj malce logicnega razloga za napad na Irak.

Nasprotja v imperialisticnem taboru

Ameriški imperialisti, ki kažejo popoln prezir za svetovno javno mnenje, so se znašli izolirani, razen Britanije, ampak so bolj ali manj indiferentni do tega. Vedo, da je njihova izolacija le zacasna, njihovi negotovi “zavezniki” so lahko pridobljeni s kombinacijo podkupovanj in groženj. Višji uradniki ZDA so dali jasno vedeti, da daje resolucija 1441 legalno osnovo, da lahko gre ZDA sama v vojno, cetudi se Varnostni svet ne bi mogel strinjati na vprašanje, kako odgovoriti na nadaljnje kršitve Bagdada. Napad se bo tako najverjetneje zacel pred zacetkom marca, ker bi lahko po tem silna vrocina pušcave povzrocala silne težave.

V tej pustolovšcini ameriškega imperializma igra Britanska vlada neznatno vlogo. London je do sedaj izrocil 40,000 vojakov - tretjino celotne moci britanske oborožene sile. Toni Blair se obnaša kot hišni ljubljencek Washingtona, pripravljen na skok ob vsakem Gospodarjevem znaku. Nihce ne verjame smešni pretvezi, da je Britanija enakovreden partner Ameriki, še sam Blair ne. Nasprotno, takšna hlapcevska ubogljivost Washingtonu je jasen odraz britanskega podrejenega položaja v svetovnih zadevah. Vloga Britanije se je znižala na navidezno satelitsko državo ameriškega imperializma, brez svoje volje.

Jasno je, da obstajajo veliki razcepi in protislovja med razlicnimi imperialisticnimi silami. Amerika, Francija in Rusija se vse med sabo sleparijo za dober položaj na svetovnem prizorišcu, še posebej na bližnjem vzhodu. Vse se prepirajo glede natancnega pooblastila Varnostnega sveta za razorožitev Saddama. Ampak ti prepiri so resnicno nepomembni. Cas za diplomatske lepote je minil. Protesti iz Pariza in Berlina nimajo nobenega efekta in bojo postajali vse tišji in tišji v naslednjih tednih. Rusija je že spremenila svojo melodijo in Francija je v procesu spreminjanja svoje. Navsezadnje, preudarnost je boljši del junaštva!

V bistvu ni nic kar lahko naredijo, razen, ce hocejo iti v vojno z ZDA. Samostojna akcija ZDA bi razkrinkala celotno nezmožnost Varnostnega sveta in pokazala na prevaro Pariza in Moskve. Rusija je že, soocena s sokrivdo, naredila sporazum z Washingtonom, da bo podprla invazijo na Irak v zameno za pogodbe, denar in malce “razumevanja” za njihov cecenski problem.

Rusija, medtem ko je delala veliko hrupa, pripravljajo preobrat, ko bo prišel cas resnice. Pod mizo ji bo ponujeno nekaj lepih dopustitev za nagrado za njene težave. Francija je malce vec problemov. Francija poskuša ponovno imeti svojo vlogo v svetu in imajo interese v Iraku, ki niso v skladu z nacrti Amerike. Ampak tudi njim bo dopovedano, da ce bodo uporabili veto proti nacrtom Washingtona v Varnostnem svetu, bo Amerika in Britanija vseeno napadla Irak in oni (Francija) bodo osramoceni (kar je slabo) in brez vsakršnih naftnih pogodb (kar je še slabše). Tudi Francija se pripravlja na spremembo svoje melodije.

Evropejci niso bolj moralni in miroljubnejši kot Americani, so le šibkejši. Njihovo zatekanje k miru in diplomaciji je le izraz pomanjkanja vojaške strojne opreme za vsiljevanje volje, kot to pocne ZDA. ZDA si utira pot po svetu, hkrati odriva vso opozicijo in vsiljujejo svojo pozicijo s kombinacijo zastraševanja, groženj in podkupovanja. Tako je kot, ce bi svet Botra preselil na prizorišce svetovne politike.

OZN stoji razkrinkana

Nihce ni tako slep, kot tisti, ki tega ne vidi. Kljub vsem dokazom, ki jim jih dostavljajo cutila, še vedno obstajajo ljudje, ki še vedno verjamejo v nekaj cemur pravimo internacionalno pravo. Ti dobro misleci ljudje so, neverjetno, še vedno pripravljeni apelirati na Združene Narode, da bi preprecili vojno.

Medtem ko reformisti desnice odkrito podpirajo imperializem, kot to dela Blair, levi reformisti zahtevajo, da mora biti vsakršna sila uporabljena proti Saddamu Husseinu dovoljena is strani Varnostnega sveta. Levi reformisti ne pravijo “ne vojni” ampak: “Ne vojni brez dovoljenja OZN”. Isti ljudje so pred kratkim pozdravili sprejetje resolucije 1441 kot zmago za mir. Poskušajo zatrjevati, da resolucija 1441 ne govori o vojnih akcijah, ampak samo o “inšpekciji” in “razorožitve”! Ukazali so Saddamu, da mora sodelovati z glavnim vojaškim inšpektorjem OZN, Hansom Blix-om. In tako naprej in tako naprej.

Tisti, ki so v teh mesecih prosili za vkljucitev OZN v to zadevo, so dobili kar so hoteli. OZN je izglasoval resolucijo 1441, ki je v praksi odprla pot za agresivne vojaške akcije proti Iraku in priskrbela ZDA z ustreznim izgovorom za bodoce agresije. Crnilo se še ni posušilo na resoluciji OZN, ko sta strašna dvojcka zacela kampanjo po pojasnilo, da Saddamu ne gre zaupati. Nekaj ur po tem, ko je bilo sprejeto soglasno je Bush že zacel opominjati Varnostni svet, da ne sme dovoliti “spodrsljaja v neproduktivne debate glede vprašanja, ce so doloceni navedki o iraški nejevoljnosti resne”.

Nemogoce je reci, kako je to pripomoglo k boju za mir. Takoj, ko je dobil G. Bush dobil odobrilo OZN za trše postopke proti Iraku, je pospešil nacrtovanja za masovno vojaško akcijo proti Bagdadu. Bush in Blair sta velikokrat pojasnila, da bi lahko kakršenkoli prekršek iz strani Iraka lahko privedel do takojšnjih vojaških akcij brez svežih resolucij Varnostnega sveta. Bush odobril nacrt za odstranitev Saddama veliko prej pred volilnim glasom Varnostnega sveta za razorožitev Iraka v petek.

Argument o OZN ni bil le naiven in kratkoviden, ampak pozitivno škodljiv. Volilni glas v Varnostnem svetu je bil le dimna zavesa, za katero so se nadaljevale priprave na vojno v mrzlicnem tempu. Medtem, ko se je svetovno javno mnenje odvracalo od klovnov v OZN. Bush in njegovi višji uradniki so že potrdili osnutek nacrta, ki nacrtuje kopenski napad na Irak z 200,000 vojaki.

Lenin je že dolgo nazaj preziral tiste, ki so apelirali na društvo narodov za “prekinitev vojne”. Društvo narodov je opisal kot “kuhinjo tatov”. Ampak OZN ni niti za drobec boljša kot društvo narodov. Kjer je posredoval OZN, kot v Kongu in Koreji, je imel popolnoma protirevolucionarno vlogo. Stvari niso nic drugacne pri vprašanju o Iraku.

OZN ni nevtralen razsodnik, ampak forum kapitalisticnih držav, ki lahko vcasih doseže sporazum pri drugorazrednih stvareh, ampak na bistvenih vprašanjih ne more spremeniti nicesar. Nasprotje med leno neaktivnostjo OZN v odnosu do Palestine in njena odprta obramba ameriške agresije v iraški vojni je jasno vidna. OZN stoji s prekrižanimi rokami medtem, ko Šaron kolje neoborožene palestinske civiliste in nesramno kljubuje njenim resolucijam. Medtem G. W. Bush, ki kaže tako gorecnost pri vzdrževanju avtoritete OZN proti Iraku, niti ne omeni dejstva, da je Izrael desetletja pljuval na OZN. Nasprotno, podpira Šarona.

Kar nam vse to pokaže je še enkrat popolnoma reakcionaren znacaj ra-Združenih narodov in obupno utopicno vedenje tistih “levicarjev” in pacifistov, ki vedno apelirajo na OZN za “ohranitev miru”. Kakorkoli, ni nerazumljivo, da bi lahko ZDA s kombinacijo groženj in podkupnin dobila novo resolucijo od Varnostnega sveta, ki bi služila njenim interesom.

Nauk vsega tega mora biti jasen tudi slepemu cloveku: prav tako kot ne more biti nepristranskih poravnav med družbenimi razredi, tako jih tudi ne more biti med narodi. Zato je popolnoma nesprejemljivo za socialiste, da bi imeli iluzije v OZN ali, da bi apelirali nanj pod kakršnimikoli pogoji. Obsojamo vse poskuse, ki poskušajo dolociti usodo iraških ljudi na podlagi spletk v OZN. Takšen nesmisel služi le za zmešnjavo in potencialno priskrbi izgovor za vojno. Popolnoma nasprotujemo kakršnemukoli napadu na Irak - z ali brez blagoslova Varnostnega sveta.

Demokracija in imperializem

Koncentracija bogastva in moci v malem številu rok je neizogibna posledica kapitalizma na sedanji stopnji in monopolnega kapitalizma, ko ima malo število gigantskih monopolnih korporacij v rokah veliko vecino proizvajalnih sredstev.

Celotno svetovno trgovanje nadzoruje nic vec kot 200 gigantskih korporacij, velika vecina ameriških. Vse pomembne poteze naredijo direktorske uprave teh velikih monopolnih korporacij. Majhna skupina ljudi, ki jih nihce ne izvoli, ki ni odgovorna nikomur, odloca o usodi vseh narodov. Oni odlocijo ali bo milijon delavce delalo, ali bodo nezaposleni, ali bodo jedli, ali bodo stradali, ali bodo živeli, ali pa bodo umrli.

V primerjavi s tem je moc izvoljenih vlad nicelna. G. W. Bush je predsednik najmocnejše države na Zemlji, ampak v resnici je le služabnik velikih korporacij katerih interese mora šcititi. To pocne z zadovoljstvom - ceprav ne vedno inteligentno - ker je sam clan super bogatega razreda naftnih baronov, ki sestavljajo bistven del ameriške oligarhije. Njegov zadnji paket znižanja davkov so pretehtali v velikansko korist bogatih. V bistvu 45% celotnega prihranjenega zneska je šlo najbogatejšim prebivalcem, ki sestavljajo nic vec kot 1% celotnega prebivalstva.

Vso govoricenje o demokraciji je jalova fraza, ki poskuša prikriti grdo resnicnost ameriškega monopolnega kapitalizma in imperializma, ki poskuša dominirati cel svet in si podjarmiti voljo vseh narodov.

Na ustnicah Busheve in Blairove “demokracije” je v bistvu le psevdonim za diktaturo velikih bank in monopolov, “mir” je le še ena beseda za vojaško dominacijo ZDA in vojaško razoroževanje njenih nasprotnikov in “humanitarizem” je le figov list za opravicevanje najbolj brutalnih vojaških intervencij.

V obdobju imperializma je demokracija prakticno brez vsebine. Resnicno pomembne odlocitve so odlocene zunaj parlamenta - v direktorskih upravah velikih podjetij. V britanskem parlamentu je moc prešla od parlamenta do kabineta in od kabineta do majhne klike neizvoljenih uradnikov in svetovalcev okoli Tonija Blaira. V ZDA je moc prav tako v rokah klike okoli Busha. Enako velja za vse kapitalisticne države, ki pravijo, da so demokraticne. Javno mnenje je v takšnih državah brez pomena. Samo Vojaško-Industrijski Kompleks in velike naftne korporacije štejejo. Ampak v Ameriki se dogaja velikanska sprememba. Masovne demonstracije v Washingtonu in San Franciscu svarijo na stvari, ki še pridejo po zacetku napadov.

Vse demokraticne pravice so pod napadom in državni aparat dobi nove krute represivne moci. Protiteroristicni zakoni so postavljeni brez vprašanj - zakoni, ki so jutri lahko uporabljeni proti Delavskemu gibanju. V imenu “vojne na teror” so demokraticne pravice pristrižene in gromozamske kolicine denarja so dodeljene varnostnim službam, ki demonstrirajo popolno nesposobnost 11. Septembra, vendar njihovih dejanj si sedaj nihce ne bi upal postaviti pod vprašaj. Grozovito ravnanje z neoboroženimi zaporniki v ameriškem taborišcu na Kubi nam pokaže hladno neusmiljenost ameriških imperialistov. Takšna kolicina sistematskega mucenja, poniževanja in slabega ravnanja z neoboroženimi zaporniki, ki jim nikoli sploh niso sodili. Vse to je sprejeto brez vprašanj iz strani “svobodnega novinarstva”, ker so ujetniki domnevni teroristi.

Boriti se moramo proti vsem poizkusom omejevanja demokraticnih pravic, še posebej pravice do stavke, protesta in demonstracij - pravice, ki so bile priborjene iz strani delavskega gibanja z jasnim nasprotovanjem kapitalistov, ki sedaj jezicno pozirajo kot “pravi demokrati”. V bistvu je bila bogata elita vedno nasprotnik demokracije in jo tolerirala v omejeni in okrnjeni obliki do stopnje, da so jo tolerirali le zaradi pritiskov množic. Delavsko gibanje ne sme pod nobenimi pogoji sprejeti kakršnihkoli omejitev na naše demokraticne pravice zaradi tako imenovane vojne na teror. Zainteresirani smo za najširšo razširitev demokraticnih pravic, ker prinesejo delavskemu razredu najprimernejše pogoje za boj za spremembo družbe. Kakorkoli, razumemo, da nobena od teh pravic niso varne, vse dokler zemlja, banke in velike korporacije ostanejo v privatnem monopolu mocne oligarhije bogatih.

Propaganda in diplomacija

Pred izbruhom vsake vojne je prisoten plaz propagande, ki je namenjena le zmesti javno mnenje in opraviciti agresije z demoniziranjem sovražnika in prestavljanje krivde na drugo stran. Nujno je treba slediti zapletenosti internacionalne diplomacije in odkriti manevre in interese, ki ležijo na hrbtni strani vseh teh dobro zvenecih fraz.

Najverjetneje ni bilo nikoli takšne stopnje manipulacije medijev, kot je sedaj. Nikoli ni svoboda novinarstva zvenela tako jalovo, kot v današnjem casu. Masovni mediji so mobilizirani za podporo vojni. V ZDA je bilo novinarstvo obicajno manipulirano iz strani korpusa Bele hiše, ki sedaj sestavlja velikanski aparat. Ko zacnejo rožljati puške bodo še tisti, ki izražajo dvome utišani.

V obdobju imperializma je nemogoce racunati na to, da bo novinarstvo in ostali masovni mediji ohranili neodvisnost. V položaju, ko so vsi glavni casopisi v lastnini nadležnih medijskih velekapitalistov, ideja o uredniški svobodi prinese le cinicen smeh. Tisto casopisje, ki ponuja delno opozicijo pri drugarazrednih vprašanjih, dela to le zato, da bo v trenutku resnice prišla trdno na stran kapitalizma in imperializma na resnicno pomembnih vprašanjih.

Dolžnost naprednejših delavcev je, da vzbudijo zanimanje v zavojih in obratih diplomacije in, da poskušajo odkriti resnicne razredne interese, ki jih zagovarja njihova vlada. V vsakem trenutku moramo imeti v glavi, da je naš glavni sovražnik naš vladajoci razred in, da ne smemo v nobene trenutku zaupati buržujem, da vzdržujejo boj za mir, svobodo in demokracijo v kateremkoli delu sveta.

Ce sprejmemo vodstvo buržoazije v internacionalnih zadevah, bomo neizogibno koncali pri podpiranju diktature kapitala doma. Zunanje zadeve so le podaljšek domace politike. Vojna je le nadaljevanje normalne politike z drugacnimi sredstvi. Zato nimamo ene politike za mir in drugo politiko za v casu vojne. V casu vojne in mira bomo vedno neizprosno nasprotovali šefom, njihovi državi in se borili za interese in neodvisnost delavskega razreda in njegovih organizacij.

Reformisti nas bodo poskušali prepricati, da je potrebno zaustaviti razredni boj v casu vojne, “za dobro nacije” in “podpirati naše vojake”. To je cinicen trik. Vse vlade vsepovsod znižujejo socialne stroške na podlagi, “da ni denarja za place” bolniških sester, uciteljev in gasilcev, da ni denarja za izgradnjo šol, hiš, bolnic ali pa, da ni denarja za izplacilo penzij. Vendar se vedno najde veliko denarja za izgradnjo ali nakup bombnikov, raket in za napad Afganistana ali Iraka, prav tako kot je vedno dovolj denarja za placilo sramotno velikih zneskov korporacijskim parazitom in delnicarjem unicenih podjetij.

Mi nimamo opraviti nic z razredno kolaboracijo, tako v casu mira, kot v casu vojne. Povedali bomo resnico delavskim ljudem: ta vojna je izkljucno v interesu naftnih baronov, vojaško industrijskih korporacij in ameriškega imperializma. Ta vojna je proti interesu delavskega razreda in ljudi po celem svetu.

Kar se tice vojakov, sramotno jim je ukazano, da naj prelivajo svojo kri za profite naftnih korporacij in vojaških proizvajalcev. Interes vojaka je lahko potešen le z nepopustljivim bojem proti imperializmu in militarizmu. To je prioriteta za delavsko gibanje v sedanjem casu.

Le delavski ljudje vseh dežel nimajo nobenih interesov v vojnah in zatiranju cloveka po cloveku. Kapitalizem neizogibno proizvede imperializem in boj za tuje trge, obmocja z bogato koncentracijo surovin in obmocij vpliva. Kapitalizem pomeni vojno. Boj proti vojni je zatorej neizogibno povezan z bojem proti kapitalizmu, za socialisticno preobrazbo družbe.

Kapitalizem pomeni vojno

Približevanju vprašanju vojne iz strogo sentimentalnega ali pacifisticnega vidika je Sizifovo delo. To je tako, kot ce bi doktor, namesto da bi postavil tocno diagnozo in predpisal zdravila, tocil solze zaradi pacientovih simptomov. Pacient je lahko hvaležen za takšen izraz socustvovanja, ampak mu to ne bo nic koristilo.

Da bi vodili uspešen boj proti vojni, je najprej treba poznati vzroke vojne in to je mogoce le, ce razumemo razredne interese, ki ležijo za vojnami. Lenin je dolgo nazaj razložil, da kapitalizem pomeni vojno. V sedanjem obdobju kapitalisticne regresije je to resnicno kot ni bilo niti takrat, ko je bilo prvic zapisano. Globalna kriza kapitalizma se izraža kot splošna nestabilnost - ekonomska, politicna in vojaška.

Vojne ne more prepreciti OZN ali pa pacifisticne pritožbe za mir. Vojna je lahko preprecena le z masovno akcijo in revolucionarnim bojem proti imperializmu in kapitalizmu. Kljub vsem previdno napravljenih shem Pentagona, lahko ta konflikt prinese veliko presenecenj. Ameriški vojaški nacrtovalci hocejo vojno, ki se bo koncala po hitrem postopku. Stavijo na hitro zavzemanje zemlje, ki bi lahko bila potem uporabljena za baze, ki bi omogocile penetracijo ameriških sil globlje v deželo.

Razlog za takšen pristop je samoumeven. Amerika je pod pritiskom sosednjih držav, tudi Saudove Arabije, da mora to opraviti hitro in z minimalnimi civilnimi tarcami. Koncentracija velikih števil ameriških vojakov v regiji povzroca velikanski preplah v pro-zahodnih arabskih režimih, ki se bojijo reakcije množic doma.

Bela hiša in uradniki ministrstva za zunanje zadeve preudarjajo o tem, kar je nek višji uradnik oznacil kot “neobrobljen prehod” od napada do vojaške okupacije delov države. Zvenijo precej samozavestno, morda prevec samozavestno. Ampak krvava enacba vojne je polna nepreracunljivosti in nihce ne more z gotovostjo predvideti rezultata. Napoleon je dolgo nazaj povedal, da je vojna najbolj zapletena enacba.

Nemogoce je v naprej soditi moralo iraške vojske in množic. Ni jasno kako dalec bo iraško ljudstvo pripravljeno iti za sedanji režim. Vendar, Iracani se bodo branili, ne v Kuvajtu ampak v svoji deželi. Obstaja velikansko sovraštvo do ameriškega imperializma, ki se lahko izrazi v bojevniškem duhu, ki lahko napadalcem pripravi kakšno neprijetno presenecenje.

Okupirati državo kot je Irak ne bo majhna stvar. To jasneje razumejo bistri predstavniki glavnega štaba. CIA ima razumljivo resne rezerve o celotni zadevi. Dick Chaney je pred 12-imi leti zatrjeval, da bi bilo nevarna napasti Irak. Morda ima prav. Res je, da je leta 1991 v zalivski vojni iraška vojska propadla kaj kmalu. Ampak sedaj je scenarij drugacen.

Nekateri ameriški generali že svarijo, da bi utegnile biti ameriške žrtve velike, ce bi prišlo do ulicnega bojevanja. Iracani se bodo borili v obrambni vlogi na svoji zemlji. Za Saddama Husseina in vodilno kliko predstavlja to dokoncno vojno za preživetje. Ceprav Irak ne poseduje kvantitete orožja za množicno unicevanje, ki jih ima Bush, ima lahko v posesti dovolj orožja, da lahko naredi resno škodo.

To ne pomeni, da bo ZDA premagana v Iraku. Velikanska superiornost njene ognjene moci bi morala biti dovolj za zagotovitev zmage, kar ni jasno je, za kakšno ceno. Vse vrste neprijetnih presenecenj jih lahko caka. To se je še posebej pokazalo na svojstven nacin v julijski veliki vojaški vaji prejšnje leto, poznani kot Millenium Challenge - najvecji vojaški igri vseh casov, ki stane 250 milijonov ameriških dolarjev. V tej vaji, osnovani na scenariju vojne v Iraku, je bila združena moc vojske ZDA pokopana iz strani enega cloveka - Paul Van Riper-ja, upokojenega generala marincev. Rezultat je bil - ameriška vojska je bila visoko premagana, “potopljenih” je bilo 15 ladij in 1,000 vojakov je bilo “ubitih” preden so preklicali vajo.

Vprašanje morale ni le enostransko. Treba je upoštevati tudi moralo ameriških in britanskih vojakov. To ni popularna vojna in celo nekateri zahodni oficirji so izrazili o njej dvome. Ne dolgo tega je bilo naznanjeno, da 65% britanskih pilotov nasprotuje vojni. Ce bo izguba življenj vecja, kot je pricakovano, in tega ne smemo izpustiti, bo to imelo velike posledica za moralo ameriških vojakov in, še pomembneje, za celotno Ameriko. Busheve špekulacije so riskantne in se še vedno lahko izkažejo kot velika napacna presoja.

Tudi v primeru ameriške zmage se bodo težave šele zacele. Vojne so bile v zgodovini porodne pomocnice revolucij in bodo tudi v prihodnje. Grozovita dejanja agresije zagrešena iz strani ameriškega imperializma bodo nedvomno imela velike posledice, ki jih krivci ne pricakujejo. Kakršenkoli rezultat bo že rezultat v takojšnjem vojaškem konfliktu (kar je tudi nepredvidljivo), bo sledil kaos.

Invazija na Irak bo imela daljnosežne posledice v celotnem bližnjem vzhodu. Pro-zahodni arabski režimi, kot so Egipt, Jordan in Saudova Arabija so ogorcene z mislijo, da bi lahko vojna v Iraku prižgala sprožilec, ki bi prinesla množice na ulice Ammana in Kaira in strmoglavila te krvave in podkupljene režime. Zato upajo, da ne bo vojne. Vendar to je jalovo upanje.

Delavci in mladina arabskih držav se že mobilizirajo proti imperializmu. Vendar to ni dovolj. V zadnjih 50 let je bil velik potencial zapravljen zaradi pokvarjenih režimov, ki so v bistvu le lokalni pisarniški fantki imperializma. Vse velike žrtve množic v boju za nacionalno svobodo niso pripeljale nikamor. Arabski svet je danes bolj odvisen od imperializma, kot še nikoli poprej. Seveda je cas za spremembo! Proti-imperialisticna revolucija lahko uspe le, ce se spreobrne v proti-kapitalisticen boj delavcev in kmetov za strmoglavljenje arabskih monarhov, posestnikov in kapitalistov.

Velikansko naftno bogastvo in ekonomski potencial tega velikega obmocja, lahko doseže poln potencial le v socialisticni federaciji držav bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Balkanizacija* arabskega sveta ga je oslabila in naredila slabotnega proti imperializmu. Socialisticna revolucija bo pocistila vse umetne meje, ki razdružujejo ljudi z enakim jezikom, zgodovino in kulturo in naredila pogoje za cvetoco ekonomijo in kulturo. Samo socialisticna federacija lahko reši probleme, ki jih srecujejo Palestinci, Židi, Kurdi, Kopti, Druzi, Armenci, Amazigti in ostali ljudje na tej zemlji. Kapitalizem je pustil na cedilu vse ljudi bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Samo socializem jim lahko ponudi boljšo rešitev.

“Orožje pred hrano!”

Medtem, ko zdrs v vojno dobiva neustavljiv znacaj, trgovanje z delnicami strmo pada. Cene nafte rastejo in bodo še vedno rasle. Investitorji so nervozni. Nezaposlenost zacenja še bolj rasti. Sanje o hitrem okrevanju svetovne ekonomije so nedvomno premaknjene v prihodnost. Ekonomska kriza pomeni, da davcni dohodek pada, državni primanjkljaj pa raste. Veliki izdatki zaradi vojne bodo spet pokriti z novimi odtegovanji iz javnega proracuna, ki ga bo placal delavski in srednji razred.

Na pritožbe prebivalstva so imperialisticne vlade že odgovorile: “Smo v zoprnih in težkih casih. Vsi se moramo biti pripravljeni žrtvovati za nacionalni interes.” S tem imajo v mislih interese bank in velikih korporacij, ki si lastijo in kontrolirajo vsak narod. Bogastvo naroda ni neomejeno, pravijo. Narediti moramo nekaj zelo ostrih potez. Vendar, profiti in dodatki bogatih so sveti: teh se ne sme dotakniti. “Ostre poteze” bodo vplivale le na revnejše sekcije družbe.

To pomeni, z drugimi besedami, “orožje pred hrano”. Medtem, ko uporabljajo teroristicno nevarnost za udoben izgovor, so zaposleni z velikim in groznim programom oboroževanja. Kolicine denarja, ki se vrtijo v tej smrtonosni igri so resnicno ogromne. Tako lahko vidimo, da je argument, da “ni denarja” za stvari, ki jih ljudje potrebujejo popolnoma napacen.

Desnica obtožuje marksiste, da hocejo pustiti državo nezašciteno. To je popolnoma napacno. Mi nismo pacifisti in sprejmemo potrebo po vojski. Ampak vojska, ki je potrebna za obrambo naših interesov ni potrebno, da je pompozna pošast, kar vojska modernih držav nedvomno je.

Sedanja stopnja oborožitve ni namenjena “obrambi ljudstva”, ampak je njen namen namenjen za imperialisticno plenjenje in prestiž, hkrati pa tudi povecevanje profitov velikih vojaških korporacij. Povzroca prekajeno in parazitsko birokracijo, ki sedaj vsrka velik del and rastoc del bogastva, ustvarjenega iz strani delavskega razreda v vsaki državi. Kolicina denarja, ki je porabljena za orožje je resnicno ogromna.

Zalivska vojna v letu 1991 je stala samo Britanijo med 2,5 in 3 milijoni funtov v današnji vrednosti. Takrat je lahko Britanija poslal vecino racunov drugim zaveznicam. Sedaj je Gordon Brown, britanski kancler za denarne zadeve, dal na stran 1 milijardo funtov za pokritje stroškov prihajajoce vojne proti Iraku. Ampak strokovnjaki so izracunali, da bi lahko, ce bi se vojna zavlekla, vsa stvar stala do 5 milijard funtov. Takšna kolicina denarja bi lahko dvignila zelo potrebne izdatke za zdravstvo za 7%.

Po koncu 2. svetovne vojne je Amerika porabila pretresljivih 19 trilijonov dolarjev za orožje. Ce bi nekdo porabil 26 milijonov dolarjev vsak dan v zadnjih 2000 letih, bi to bilo še vedno manj, kot je porabila Amerika za vojaške namene od leta 1945 pa do danes. Ce bi Amerika porabila ta znesek za drugacne namene, bi lahko spremenila življenjske standarde ljudi celotnega sveta. Samo ta mala podrobnost kaže krvavo in reakcionarno naravo kapitalizma v obdobju propadanja.

Glavni cilj militaristov ni braniti narod, ampak ustvariti grozovito zatiralen državni aparat narejen za vojne s kapitalisticnimi rojaki. To sestavlja glavni del “stroškov” kapitalizma. Delavci in srednji razred morajo placevati za ta velik, nadut stroj in drage igracke s katerimi se igrajo generali, brez kakršnihkoli vprašanj. Ampak prav ta zelo drag stroj se je izkazal za nenavadno neucinkovitega 11. septembra. Vse od takrat je bil ta stroj vkljucen v dejavnostih, ki niso znižale nevarnost terorizma, ampak so ga samo povecale.

Argument o “vojni na teror” odgovori samemu sebi. Kakšno uporabnost ima velikanska vojska z jedrskimi konicami in letalonosilkami proti majhni bandi fanatikov oboroženimi z noži? Sploh je nima!

Prav tako nima neizzvana agresija proti Iraku opraviti nic s tako imenovano “vojno na teror” in ima hkrati opraviti vse s poskusi Amerike doseci globalno prevlado in monopolen položaj naftnega bogastva celotnega bližnjega vzhoda. Naša naravnanost proti taki vojni je jasna: popolna in aktivna opozicija.

Niti penija, niti vojaka, niti metka za imperialisticno vojno v Zalivu! Proti nepotrebnim vojaškim potratam. Namesto tega zahtevamo program uporabnih javnih del na širokem podrocju. Vec denarja za stanovanja, šole, bolnice in penzije!

Za takojšnjo nacionalizacijo vojaške industrije in zaplemba profitov vojaških korporacij.

Za nacionalizirano planirano gospodarstvo pod demokraticno administracijo in nadzorom delavskega razreda!

Proti imperializmu, militarizmu IN kapitalizmu!

Ena stvar je absolutno jasna: ta vojna ni v interesu cisto nikogar razen imperialistov in velikih naftnih družb, ki stojijo za kliko v Beli hiši. Tudi v ZDA ne bodo stvari tako preproste, kot si predstavlja Bush. Ce bo ameriška ekonomija dobila hude rane, se bo še tista mala podpora za vojno kmalu izpuhtela. Sedanji volilni uspeh se bo potem kmalu spremenil v svoje nasprotje. V ZDA ni velikega navdušenja zato vojno, ampak namesto tega obstaja stanje žarece sprijaznitve. To je pozicija preden je bil izstreljen prvi metek. Ko se bodo zaceli dogodki odvijati naprej, bo opozicija le še rasla.

V ostalih državah je razpoloženje temeljito proti vojni. V Britaniji je zelo malo podpore za vojno, razen zelo male Blairove klike, ki je popolnoma odrezana od realnosti razpoloženja v državi. V vecini evropskih držav je odprta sovražnost do te vojne, ki lahko zraste v resnicno proti vojno gibanje v naslednjih mesecih.

Vsak pravi socialist, vsak razredno zaveden delavec in sindikalist, vsak mladenic, ki se hoce boriti za boljši svet, se mora pridružiti najaktivnejšemu in bojevitemu boju proti tej nepravicni imperialisticni vojni. Potrebno je narediti najširše možne proti vojno gibanje proti imperializmu in militarizmu. Nujno je nasprotovati grozni agresiji proti ljudem Iraka z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo.

Kljucna prioriteta je izoblikovanje aktivnih komitejev proti vojni v vsakem mestu, v katere je treba pritegniti sindikaliste, socialiste, komuniste, mlade aktiviste, študente, imigrante in sploh vse ljudi, ki so pripravljeni sprožiti cvrst in bojevit boj.

Združimo se in organizirajmo masovno agitacijsko kampanjo proti vojni, z demonstracijami, stavkami, deljenjem letakov in masovna srecanja na vsakem delovnem mestu, šoli in univerzi. Naj bodo glasovi ljudi uslišani!

Javno moramo obtožiti vsak imperialisticen poizkus uporabe tovarn za vojne namene in agresivne nacrte v katerikoli državi. Kampanja v Belgiji za razkrinkanje uporabe pristanišc za bojne ladje je lep primer, kaj se da storiti. Temu primeru je treba slediti v ostalih državah. Pobuda španskega študentskega sindikata za klic za združen boj študentov vseh držav za nasprotovanje tej vojni mora biti podprta in objavljena vsepovsod.

Poleg vsega tega si moramo prizadevati za pridobitev podpore delavskega gibanja za proti vojno kampanjo. Resolucije morajo biti odobrene v vsaki veji sindikatov z zahtevo, da sindikati nasprotujejo vojni. Kjer je možno moramo postaviti vprašanja za stavko proti vojni. To vprašanje mora biti zastavljeno na dnevnem redu in on njem je treba razpravljati na delovnih mestih.

Kjer bo postavljena drzna zahteva, ko bodo stvari dobro pojasnjene, se bodo delavci odzvali. Do sedaj smo že videli pogumno zavzemanje dveh strojevodij v Britaniji, ki sta odklonila prevoz materiala namenjenega vojni. To je pomemben simptom, ki se izoblikuje v delavskem razredu.

Sprožiti kampanjo v Laburisticnem gibanju v Britaniji je posebej pomembno, kjer je razpoloženje jasno proti vojni in politiki Blaira - Bushevega pudlja. Sramotno upravljanje Blaira in njegove klike desnega krila neotesancev je užalilo Laburisticno gibanje. Še preden je bil izstreljen prvi metek, je že 49 Laburisticnih clanov parlamenta glasovalo proti vladi.

Moramo se boriti proti vojni, ampak to moramo storiti s pravimi metodami, taktiko in politiko: taktiko delavskega gibanja, politiko socializma in internacionalizma, ki povezuje boj proti svetovnem imperializmu s perspektivo o socialisticni transformaciji družbe doma in na tujem.

Nasprotujte tej kriminalni vojni!

Dol z imperializmom in kapitalizmom!

Ne vojne, ampak razredno vojno!

London, Februar 6, 2003